Rubrika ALTERNATIVA, 1.11.2008 (RTV SLO)
GOST: Teja Melinc ( medijstvo)
Danes je dan Vseh svetih, vseh svetnikov, ki jih je skozi zgodovino postalo preveč, da bi se jih imensko spominjali. Postal je pa tudi dan posvečen mrtvim- pokopališča so v soju sveč in meša se svet umrlih in živih. Marsikdo težko izpusti iz svojega srca bližnjega, ki mu je umrl.
Teja Melinc je medij, ki s svojo intuicijo sprejema sporočila iz drugih dimenzij življenja.
Kot se širša družba povezuje preko interneta, posluša novice preko radia in televizije- vi Teja pa komunicirate z dušami umrlih in z drugimi svetovi.
1. Morda vaša najbolj presenetljiva trditev je, da smrt ne obstaja- kaj s tem mislite? K vam pridejo ljudje, ki se želijo pogovoriti z umrlimi- kaj pravzaprav želijo vedeti? ( je pametno, da želimo živi še vedno govoriti s tistimi, ki so nas zapustili? )
Smrt predvsem v naši družbi doživljamo kot velik tabu, o katerem se zelo malo govori. Če pa se že govori, pa je obarvan v barve strahu in najraje bi se temu področju kar izognili. Kot da je smrt nekaj, kar se dogaja vsem drugim, ne pa nam. Smrt je namreč povsem naravna stopnja v procesu življenja. Vse v naravi ima trenutek svojega rojstva in smrti. Smrt pa ni nič drugega kot sprememba zavedanja. Pri človeku gre za to, da se tista esenca kar mi resnično smo, torej ne fizično telo, temveč notranje bitje, loči od fizičnega in živi naprej. Naša prava esenca, tako kot tudi esenca česarkoli v naravi, ne izgine. Preprosto le spremeni obliko. Tako kot vodo poznamo v večih oblikah oz. agregatnih stanjih – npr. voda kot tekočina, kot para in kot led, zelo podobno lahko opišemo različna stanja duše. Duša je lahko inkarnirana v fizično telo, ob koncu inkarnacije pa vstopi v svoje dušno stanje, ki je sicer očem nevidno, a je vseeno zelo živo in aktivno.
Ljudje imamo zanimivo lastnost, da verjamemo le tistemu kar vidimo z očmi, kar je našemu umu logično. Surova logika pa s širšo resnico velikokrat nima dosti skupnega. Dolgo smo verjeli, da je zemlja v resnici ravna. Tej trditvi se danes le nasmehnemo, a hkrati je moje vprašanje, koliko ljudi še vedno verjame, da se življenje s smrtjo konča?
Medijstvo je pravzaprav postopek, ki vzpostavi vez med našo fizično ravnjo bivanja in duhovnimi dimenzijami. Preko intuitivne komunikacije se vzpostavi stik z onostranstvom. V povsem sproščenem prijetnem in pozitivnem okolju vstopstavim ta stik s področji svetlobe v duhovnem svetu. Dušo prosim, da mi spregovori o sebi, o svojem preteklem življenju in mi na ta način poda specifične podatke za svoje ravnokar preživeli življenje, ki potrdijo njeno avtehničnost. Nato te informacije predam ljudem, ki so prišli na medijsko svetovanje. Obstaja pravilo, da je duhovni svet tisti, ki določa o čem bo govoril in ne mi. Torej, namen medijstva ni, da sprašujemo kje so naši preminuli skrili zaklad, zakaj so to in ono naredili ipd. Namen je, da preprosto predajo potrditev, da je z njimi vse v redu. Na ta način tudi mi lažje najdemo mir v svojem življenju in pomirjeno živimo naprej. To pa je vsekakor njihova želja za nas.
2. Kako dejansko pomagate s takšno povezavo?( Kaj je namen medijstva ?)
Glavni namen komunikacije s preminulimi je pomoč, svetovanje in notranje zdravljenje osebe, ki je doživela izgubo. Ob izgubi ljudje doživimo izjemno praznino, ki se lahko tako razširi, da človeku onemogoči mirno in izpolnjeno življenje. Ob izgubi vsi, ki smo kogarkoli izgubili, občutimo izjemno notranjo praznino. Ta praznina se sčasoma lahko povečuje in človeku onemogoča mirno in izpolnjeno življenje. Medijstvo je postopek komunikacije s preminulimi, ki v veliki meri potrdi, da je smrt le iluzija in da naša prava esenca živi dalje, tudi po fizični smrti. To večino ljudi izjemno notranje pomiri, saj pridejo ugotovitve, da je z njihovimi dragimi vse v redu. Po taki potrditvi veliko ljudi lahko obrne nov list v svoji knjigi življenja.
3. Je stik z umrlimi vedno mogoč – je pretok tako jasen, da se ga ne da zamenjati z vašo domišljijo?
V medijstvu gre za predajanje konkretnih informacij o življenju preminulega. Duša spregovori o sebi in prepoznavnih značilnostih, dokler je še bila v fizičnem telesu. Lahko začne govoriti o svojih željah, karakterju, sanjah ipd. Lahko začne govoriti o svojih črtastih hlačah, ki jih je tako rada nosila, rdečih copatih, rumenem klobuku, ljubezni do konjev, operaciji na levem kolenu in bratu, ki ga je izgubila kot otrok in sta se sedaj v duhovnem svetu spet srečala.
Ko označimo dovolj konkretnih informacij, pa prosim dušo, da preda sporočilo o sebi, svojem življenju ipd. Duše tu večinoma spregovorijo kako srečne in mirne so in naj ne skrbimo za njih. Povedo nam, da so vedno z nami in da je vse v najlepšem redu. Želijo, da s svojim življenjem nadaljujemo tako, da bomo čimbolj srečni in izpolnjeni.
Medijstvo je torej postopek, ki išče konkretne informacije, torej dejstva, ki potrdijo večnost življenja.
4. Vas kdaj duše zavrnejo?
Sama ne bi uporabila izraza zavrnitve. Gre preprosto za možnost dejstva, da duša v danem trenutku ni pripravljena na komunikacijo. Duhovni svet je zelo precizno urejen svet svetlobe in ljubezni, kjer ima vsakdo svoje mesto. Ko duša zapusti telo, jo pospremijo v tisti del duhovnega sveta, kjer je njen dušni dom. Tam velikokrat vidi tudi svoje prijatelje, bližnje, ki so že preminuli ipd. Po kratkem uvajanju pride nato evaluacija preteklega življenja z dušami vodnicami. To je nekako normalen potek prehoda duše. Včasih pa se zgodi, da duša ni pripravljena zapustiti fizičnega sveta, za kar obstaja lahko veliko različnih razlogov – načeloma pa vsi izhajajo iz notranjosti človeka in njegove nezmožnosti sprejeti naraven potek življenja.
V tem primeru je postopek nekoliko drugačen, saj duša, ki se upira spremembi, mora najprej to spremembo in prehod v duhovno stanje, sprejeti. Gre za obdobje privajanja na novo raven bivanja in če duša potrebuje to obdobje, takrat komunikacija ni niti jasna in tudi večinoma onemogočena. V tem primeru gre za specifične primere. Prej ali slej pa se vsakdo od nas privadi na novo raven bivanja, na svet svetlobe in ljubezni.
Načeloma pa duše, ko pridejo v duhovni svet, ki je svet izjemne lepote in ljubezni, želijo sporočiti, da je z njimi vse v redu. Njihova želja je morda tako močna kot naša. Kolikokrat si želimo preprosto dvigniti telefon, poklicati to osebo, samo da slišimo, da je z njo vse v najlepšem redu? In velikokrat prav te duše nas vodijo do različnih ljudi, knjig ipd. ki naj bi nam izgubo pomagale lažje prenesti.
5. Medijstvo se oglašuje vsepovsod ( salamonov oglasnik, internet..) kako naj ljudje vedo na koga naj se obrnejo?
Lahko bi rekla, da podobno kot pri drugih stvareh. Ključne so pozitivne reference ljudi. Osebno bi se odločila za splošno uveljavljenega medija, ki ima na tem področju veliko izkušenj in pozitivnih povratnih informacij.
6. Kaj pa zgodbe o duhovih, ki strašijo po hišah in parkih, gre za zgodbice ali dejansko obstajajo duše mrtvih, ki ne želijo zapustiti sveta v katerem so se rodili?
To kar si večina ljudi predstavlja pod pojav duhov, je zelo vezano na predstavo, ki smo jo dobili iz raznih hollywoodskih filmov. Vsekakor obstajajo neke vzporednice z dejansko resničnostjo pojava duhov, vendar pa temu ni povsem tako.
Duhovi so duše, ki ne želijo zapustiti materialne ravni. Kot sem že prej omenila, duša, ko zapusti telo, se začne dvigovati v svetove svetlobe. Pojav duha nastane, ko duša tega ne želi storiti. Duša ne želi sprejeti konca svojega fizičnega življenja in se želi oklepati vsega mogočega materialnega. V primeru duhov v hišah, se duše oklepajo neke hiše, predvidoma tiste. Velikokrat gre za primere, ko so ljudje vložili svojo življenjsko energijo v to hišo in je ne želijo spustiti. In nato, ko ta duša vidi, da je sedaj nekdo drug prišel v njeno hišo in si ustvaril dom, tega enostavno noče in ne želi sprejeti.
Duhovi so pravzaprav duše, ki resnično ne želijo sprejeti svojega novega stanja duha in ravni bivanja. Ne gre za to, da se lahko katerakoli duša kamorkoli ujame, zgubi ali pa celo zatakne, kot si mnogi predstavljajo. Gre preprosto za to, da ne želi sprejeti pozitivnega, ljubezni in svetlobe. V stanju duha, to pomeni da biva na nižjih ravneh misli in čustev, ostanejo, dokler želijo. Ker takoj, ko zapustimo telo čas nima več iste vloge kot jo ima v naših človeških življenjih, gre lahko za minute, dneve, tedne ali pa stoletja. Duša sama je tista, ki se odloči kaj bo naredila s seboj. Torej, če želi ostati na tej ravni, bo ostala dokler ji to ustreza. Ko je pripravljena sprejeti vase ljubezen in svetlobo, se bo nemudoma dvignila v svet svetlobe, kjer je njen dom.
7. Nekakšno splošno, predvsem krščansko prepričanje je , da samomor vodi v pekel- za kaj gre obstaja pekel, smo kaznovani za način smrti?
Sama osebno verjamem, da je stvarnik, izvor, bog ipd. čista in brezpogojna ljubezen. Je neosebna in vseobsegajoča. Mislim, da ta brezpogojna ljubezen nima nobene zveze s kaznovanjem in jezo. To so orodja manipulacije, ki so plod človekove omejene percepcije in ne kozmične energije.
Stvarnik oz. ta vseobsegajoča kozmična kreativna energija ni jezen starš, ki nas bo kaznoval za nekaj, kar je človek definiral kot napako. Naj še enkrat povdarim, stvarnik je vseobsegajoča, brezpogojna ljubezen, ki deluje na neosebni ravni.
Veliko pravil, idej in prepričanj je ustvaril človek z namenom ustrahovanja in manipulacije. S tem je ustvaril premoč nad šibkejšimi in jih tako zasužnjil za stoletja. Po moji osebni izkušnji Stvarnik s tem prepričanjem in videnjem stvari nima prav nič skupnega.
Beseda pekel pravzaprav simbolizira najnižnji nivo misli in čustev. To ni nekaj kar te doleti, to je nekaj kar ustvariš sam. Predvsem v primeru samoumorov ljudje ne bi smeli soditi druge, ker ne vemo kako je biti v koži človeka nekaj trenutkov preden zapustijo življenje, temveč bi morali gledati bolj čez oči sočutja.
V takih primerih je prehod duše v duhovni svet zelo podoben kot pri bolj vsakdanjih prehodih. Dušo, ko zapusti telo, sprejmejo vodniki, ki jo pa v tem primeru vodijo v območja energetske rehabilitacije, ki duši omogoči odpustiti težino, ki jo je nosila v sebi.
Vse kar doživljamo v naših življenjih, je namenjeno izključno rasti in razvoju naših duš. Odgovornost za naše življenje in za vsa svoja dejanja se ne preneha, če zapustimo fizični svet. Svoje občutke in misli odnesemo s seboj kamorkoli gremo. V življenju hitrih rešitev, s katerimi bi preložili odgovornost na nekaj ali nekoga drugega, ni.
8. Vi se smrti prav gotovo ne bojite, pa je smrt nek lepši način bivanja, nekaj, kar si moramo želeti ( da ne bomo potem spodbudili s tem pogovorom množičnih samomorov? )
S fizično smrtjo ne vstopimo v obljubljeno deželo, kjer je vse kar naenkrat v najlepšem redu. Svoje občutke, misli in prepričanja nosimo s seboj kamorkoli gremo. Razlika med to ravnjo bivanja in posmrtno je v percepciji. Ko smo v fizičnem telesu verjamemo le tisto, kar vidimo in kar lahko otipamo. Ko zapustimo telo, se naša percepcija razširi in obujati se začnejo spomini na našo resnično naravno. Smo neskončna in neminljiva duša, in življenje ki smo ga živeli je bilo le eno izmed mnogih. Na ta način začnemo gledati na svoje preživeto življenje le še na eno izkušnjo v morju izkušenj. Na podlagi tega zavedanja se nato odločamo za naslednjo inkarnacijo. V tej naslednji inkarnaciji pa si izberemo takšne predispozicije, ki nam bodo pomagale na naši poti rasti. Torej, izberemo si učna področja, na katerih bomo izkušali ovire, ki nam bodo pomagale pri rasti. In izberemo si področja naravnih danosti, ki smo jih že osvojili.
Odgovornost zase in za svoje življenje se ne preneha v nobeni točki dušne ravni bivanja. Ko smo v fizičnem telesu imamo izjemno odgovornost, ki se ne preneha s tem, ko zapustimo ta svet, niti takrat, ko vstopimo v novo inkarnacijo. Naša odgovornost je v prvi meri odgovornost sebi, za svoja čustva in prepričanja, za svoje življenje. Šele, ko izstopimo iz vloge žrtve in prevzamemo odgovornost zase, lahko prevzemamo resnično odgovornost za druge.
9. Kaj svetujete ljudem, ki močno žalujejo in nikakor ne morejo izpustiti ljubih, ki so jim umrli ? / Tudi vi ste izgubili bližnjega, tako, da govorite tudi iz osebne izkušnje/
Ob fizični smrti, se pretrgajo fizične vezi. Takrat si je potrebno vzeti čas za žalovanje in si morda poiskati tudi strokovno pomoč. Ljudem svetujem, da se seznanijo z literaturo, ki se ukvarja s procesom žalovanja in posmrtnem življenju. S fizičnim odhodom, se pretrgajo le fizične vezi. Vezi ljubezni ostanejo in preko njih mnogi ljudje še vedno zaznavajo svoje drage in smo z njimi še vedno v stiku.
